Konteksti (Tomaž Bešter),
17. december 2019
―
vir slike: sodobnost.com
V vsakdanjih opravilih in vseh mimobežnih odtegljajih, ki ta opravila mečejo iz ustaljenih tirnic, se skrivajo tudi odlični premisleki. Samo opazovati je potrebno, vse tiste male poglede, ki muzajoče skrivajo zavist, naklonjenost, občudovanje, strah, vse to, kar usmerja tudi sodobnega z informacijami obkroženega človeka, bralca spletnih virov, sledilca pravih in fiktivnih idolov na družbenih omrežjih, nekoga, ki ve ini ne ve, da ga vse to zapira v svet, ki si ga vedno bolj ne izbira več sam in v njem nima nobene kontrole več, ko pa ta kontrola pride, je lahko že zelo prepozno. Ha, pravzaprav ne pride kontrola, pride le zavest o izgubi kontrole, vmes pa se izgubi ud ali dva, uniči življenje ali več njih. Eden takšnih odličnih premislekov, ki usmerja svoje izstrelke v nič hudega slutečega bralca, se skriva v kratkem romanu Lukasa Bärfussa, Hagard. Tega so, ne prav dolgo nazaj, izdali pri KUD Sodobnost International v prevodu Slava Šerca. Prav pri Sodobnosti so me letos že nekajkrat zelo navdušili z objavami zelo intrigantnih del. Bärfussa velja brati. Hagard je v resnici nekakšna miniaturka, žanrsko precej neulovljivo branje, ki je prepredeno z izjemno iskrivimi premisleki o sodobnem svetu in vlogi posameznika v njem, vsake toliko pa se takole mimogrede oglasi tudi izpovedajoči avtor, ki se pojavi v medprostorju zgodbe in bralca, kot bi želel le na kratko spomniti, da gre za pripoved, ki jo govori tako, kot se je odločil. (Tule me je spomnil na Bineta v HHhH). Pripoveduje o uspešnem poslovnežu, ki ga je nekoč nekje splet povsem naključnih dogodkov in pogledov prisilil k povsem iracionalnemu opuščanju dolžnosti, navad, odločitev, zavez, da je pričel serijo povsem nepremišljenega sledenja skrivnostni ženski, o kateri ni vedel ničesar, a je na to brezciljno pot vseeno odšel. Zato je to homagge strogosti sodobnega skrolanja po zaslonih in nesmiselnemu klikajočemu vohljanju po bojah informacijske krajine, v katerem sodobni umeščenci
